Marko Zupan

Spet smo namenjeni v Ute. Prejšnjo nedeljo smo si med plezanjem ogledovali steno levo od sestopa. Aleš in Gregr sta si zamislila potek smeri. Kratek dostop in že smo na vstopu. Malo previsen začetek, kompaktne plošče v strmejših delih smeri in po cca. 3 urah smo na vrhu. Lepa smer, dobra družba, pa še vreme je zdržalo. Ime smeri – Zlomljeni klin. Alešu se je klin med izbijanjem zlomil in sedaj visi privezan na vstopu – vsaj ne bo dileme, kje je vstop.
Čeprav smo bili v steni že drugi vikend zapored nismo srečali nikogar, prava okolica za uživanje miru.

Včerajšnjo nedeljo smo bili visoko nad Robanovim kotom na Utah z lepim razgledom tako na Kot kot v Logarsko dolino.
Med dostopom pod severno steno Ut smo večkrat slišali bobnenje padajočega kamenja. Plezali smo v levem delu stene, verjetno svojo smer ali vsaj varianto. Ovce, ki so bile pod steno Ut so se premaknile proti Strelovcu, zraven pa so glasno blejale. Verjetno so čutile tisto, kar smo mi čez nekaj minut videli.
Komaj sem bil nad prvo ploščo je pošteno zagrmelo. Pogledam v smer zvoka in imam kaj videti. Skale in kamenje je padalo preko skalne stopnje kot slap, prah ki se je dvignil pa se ni polegel več kot pol ure. Podor je dosegel skoraj dno Logarske doline. Fotografije niso najboljše, saj bi potreboval teleobjektiv. Iz našega zornega kota se je videlo, kot da je podor izpod Planjave. Ko se je podor umiril, so tudi ovce utihnila in se mirno pasle.
Plezanje je bilo zanimivo, malo po skali, malo po rušju a se je že zaradi lepega razgleda z vrha splačalo.