Marko Zupan

Z Alešem, Gregrjem in Gustijem smo plezali v Tamarju. Jasno in mrzlo jutro nas pričaka v Planici. Sprehod po steptani cesti do koče , nato pa po že dobro uhojeni gazi pod slapove. Plezali smo Slap nad votlino in Aleš in Gregr pa še Centralni slap.
Za začetek je bilo kar dobro.

Spet smo v Planici. Drago in Jure imata s sabo smuči, Aleš, Matjaž in jaz pa peš. V koči nas že čaka Zdravko.
Najprej gremo do kapelice kjer prižgemo svečo ponesrečenemu članu AO Trbovlje Bojanu Pajku. Ja, že devet let bo od nesreče v Mojstrovki – čas res hitro teče.
Odpravimo se pod steno. Najprej gremo v Svečo. Danes ni toliko plezalcev kot zadnjič, ko smo bili tu. Aleš z Matjažem je prva naveza, za njima greva Zdravko in Marko, zadnja dva pa sta Jure in Drago. Spodnji del je led kar dober, na vrhu pa nas čaka sveča, ki je že kar prosojna in se skozi led že vidi tekoča voda. Izstop je lepo zaledenel in ni kot zadnjič, ko smo rili po vodi.
Pod Centralnim slapom čekamo, da Aleš spleza prvi raztežaj in čeprav pleza hitro se nam zdi da traja celo večnost ker nas že pošteno zebe. Končno sem na vrsti. Že po 30 metrih se mi pošteno zanohta in ko prilezem na “štant” prstov na rokah sploh ne čutim. Zdaj mi je šele jasno, zakaj je Aleš tako mahal z rokami. Z malo razgibavanja kri spet zakroži. Z Zdravkom sva na vrhu že skoraj v mraku a se nama nič ne mudi. V kočo prideva že v temi. Komaj naročiva pijačo že se mudi. Lahko se peljemo do Planice z motornimi sanmi. Vso opremo zložimo spodaj na tovorne sani poleg dveh praznih plinskih jeklenk, na vrh opreme pa se usedemo in poskušamo tam tudi ostati. Drago in Jure se zadaj primeta za vrv in se bosta peljala s smučmi. Seveda v popolni temi to ni lahko, zato se Drago po dveh padcih odloči, da se nam pridruži na saneh. Vožnja je bila precej divja a nepozabna – pa še ustreglo se nam je, saj se pot s polnim nahrbtnikom mokre opreme vleče.

Alpinistični odsek Trbovlje je imel svoj zimski tabor v Tamarju. Zbrali smo se: Karl Kodrič, Dušan Košir, Zdravko Zajc, Aleš in Matjaž Kilar, Jure Cencelj in Marko Zupan.
V Planici smo nahrbtnike naložili na motorne sani, smučarji so se “priklopili” na vrv in se odpeljali proti Tamarju. Aleš, Matjaž in jaz pa lepo peš.
Slapovi so bili dobro narejeni in tako smo se odpravili pod steno. Tam pa je bilo kar preveč somišljenikov. Tako smo pod slapom čakali na vrsto ravno dovolj dolgo, da nas je že pošteno zeblo predno smo pričeli s plezanjem. Plezali smo Desni slap, Skriti slap in Slap nad potjo. Pozno popoldne, ko smo sestopali smo se ozirali na Centalni slap, ki nas je “vlekel”. Žal je bilo dneva skoraj konec – pridemo drugič, smo si obljubili.
V koči smo dolili izgubljeno tekočino, nato pa pot proti Planici. Nekateri so imeli s sabo smuči, drugi pa pot pod noge.