Marko Zupan

Pretekli teden je bilo res mrzlo in zato smo spet pod Suhadolskih slapom, le da je tokrat ledu dovolj. Slap je meni osebno zelo všeč – ni težak, okolica lepa, sestop pa več kot udoben.
Slap nad potjo nas je presenetil z mokrim in obilnim ledom ki je omogočal udobno plezarijo.

Lep in ne preveč hladen dan se je komaj dobro naredil ko sva z Alešem že obešala opremo na plezalni pas. Suhadolski graben je bil današnji cilj. Kratek sprehod ob strugi potoka naju je pripeljal pod prvi ledeni skok. Plezala sva kar drug za drugim saj so skoki nizki in lahki. Že sva mislila, da bo slapu konec ko zagledava najlepši del ki se konča z navpičnim pragom. Naveževa se in Aleš je hitro preko, za njim pa tudi jaz. Tu pa je ledu zmanjkalo. Sledilo je iskanje poti, ki bi morala voditi nazaj v dolino a je nisva našla. Sestopila sva s spustom ob vrvi – na vsakem štantu je bilo ravno na pravem mestu drevo, kot bi jih kdo posadil ravno na pravo mesto.

Namenila sva se še pod Slap pod tunelom. Razmere so bile slabe, zato sva se odločila za Slap nad potjo. Tudi tu ni bil led nič kaj prida, a sva ga preplezala. Za danes dovolj, prideva spet naslednji vikend.