Marko Zupan

Pokličem Aleša, če bi kam šel. Pove, da Matjaž nima časa, ker pa je tudi Drago zaseden greva kar sama. Parkirava pri vlečnici v Logarski dolini. Nikjer še ni žive duše. Opremo naveževa nase in greva pod Raztočnik. Slap se vidi šele, ko prides do njega. Spodnji skok je kar dobro zalit. Hitro sva čez, nad naslednjim skokom zvijeva vrvi in plezava do vrha.
Oba sva mnenja, da je ta slap res lep.
Opremo pospraviva v avto in se zapeljeva do doma planincev. Namerava v Sušico, a je pod njo ogromno plezalcev, ki imajo enak namen.
Ne zdi se nama čakati v vrsti, zato greva v Slap nad potjo. Led je ravno pravi tako da res uživava, pa še nobene gužve ni.

Ne vem več kdo je prinesel informacijo, da so v Logarski dolini že zaledeneli slapovi. Hitro se dogovorimo in zadnjo nedeljo v letu se Drago, Aleš, Matjaž in jaz odpeljemo proti Logarski dolini. Že med potjo nimamo najboljšega občutka, saj ni nikjer ob cesti videti kaj več kot nekaj drobnih sveč. Po kavi na Solčavi gremo naprej in se kmalu prepričamo, da smo danes prižli res samo na kavo. V upanju, da bo drugič bolje gremo proti domu.

Alpinistični odsek Trbovlje je imel svoj zimski tabor v Tamarju. Zbrali smo se: Karl Kodrič, Dušan Košir, Zdravko Zajc, Aleš in Matjaž Kilar, Jure Cencelj in Marko Zupan.
V Planici smo nahrbtnike naložili na motorne sani, smučarji so se “priklopili” na vrv in se odpeljali proti Tamarju. Aleš, Matjaž in jaz pa lepo peš.
Slapovi so bili dobro narejeni in tako smo se odpravili pod steno. Tam pa je bilo kar preveč somišljenikov. Tako smo pod slapom čakali na vrsto ravno dovolj dolgo, da nas je že pošteno zeblo predno smo pričeli s plezanjem. Plezali smo Desni slap, Skriti slap in Slap nad potjo. Pozno popoldne, ko smo sestopali smo se ozirali na Centalni slap, ki nas je “vlekel”. Žal je bilo dneva skoraj konec – pridemo drugič, smo si obljubili.
V koči smo dolili izgubljeno tekočino, nato pa pot proti Planici. Nekateri so imeli s sabo smuči, drugi pa pot pod noge.