Marko Zupan

Po vremensko burnem večeru je jutro prijetno in še predno se povsem zdani smo že na poti pod Storžič.
Kratek dostop in že smo na poti proti bivaku. Seveda si vzamemo čas za malico in lep razgled v dolino. Nato se usmerimo v Mladinsko smer in jo večinoma v senci preplezamo. Na grebenu nas pričaka sonce, a tudi brez meglic seveda ne gre. Vrh je dobro obiskan tako od ljudi, kot tudi od kavk. Še spust preko Škarjevega robu do Doma pod Storžičem in spet je nedelja minila tako, kot mora.
Uživali smo Sebastjan in Gusti ter Gregr in Marko.

Vstajanje skoraj sredi noči, Vrata se pripeljemo še v temi, nahrbtnike na ramo in proti Steni. Po dobri uri smo pri vstopu v Nemško smer. Plezanje je zanimivo, razgled na dolino Vrat in okolišče vrhove lep. Na Nemškem turncu pospravimo vrvi in se po lažjem skalovju vpenjamo proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Ker ne poznamo točnega poteka nadaljevanja počakamo navezo, ki je za nami in tako pridemo pod zadnjo strmo stopnjo. Na vrhu pa olajšanje ko sezujemo plezalnike,  nekaj pojemo in se seveda slikamo.
Sestop čez Prag je dolg, a nam ga popestri kozorog, ki se pusti fotografirati na par metrov.
V dolini pa umivanje v mrzli Bistrici, turo zaključimo na pivu v Mojstrani.
V lepem vremenu in plezanju smo uživali Franc Gričar, Gregr, Gusti in Marko.

Z Alešem, Gregrjem in Gustijem smo plezali v Tamarju. Jasno in mrzlo jutro nas pričaka v Planici. Sprehod po steptani cesti do koče , nato pa po že dobro uhojeni gazi pod slapove. Plezali smo Slap nad votlino in Aleš in Gregr pa še Centralni slap.
Za začetek je bilo kar dobro.

Vsakič, ko pridem na planino Podvežak gledam hribe na desni, pa jih ne poznam.
Danes sem z Gregrjem in Gustijem iz teh vrhov gledal planino Podvežak. Namenjeni smo bili proti Velikemu vrhu, a smo šli preveč desno in prišli na Križevnik. Od tu smo lepo videli planino Dolga trata. Spustili smo se do nje, našli še zaledenelo jezerce in nadaljevali na Dleskovec. Z vrha so se lepo videli možici na ostalih vrhovih – imen ne vem. Preko teh vzpetin smo se vrnili nazaj na Dolge trate. Nadaljevali smo do pod Velikega vrha, a ker so dnevi kratki smo se odločili, da gremo na vrh drugič.
Dleskovška planota je zanimiva, res pa je da je treba kar paziti, saj hitro zaideš v težko prehodno rušje.

Tomaž, Gusti in jaz smo šli proti Logarski dolini in se ustavili v soteski.
Plezali smo Avtocesto, Kaskade in slap levo od Kaskad.
Razmere so bile dobre zlasti v slapu levo od Kaskad, tako da se splača potruditi do pod slapu, čeprav je malo neroden dostop. Vreme je bilo lepo, sončno. Kljub temu, da je bil delovni dan pa je bilo kar nekaj plezalcev, ki so tako kot mi uživali v prijetnem plezanju.

Z Gustijem se dogovoriva za Detektivsko grapo v Lanežu, pridruži se nama še Gregr in že smo v jasnem jutru pri Bukovniku. Lepe jesenske barve gozdov, zasneženi vrhovi in prvi sončni žarki – kaj bi hotel še več.
Na poti smo malo okusili zimske radosti – prediranje snega, poledenele skale, plezanje po suhi skali v gojzarjih in vzpenjanje po lepo zasneženi grapi. Občutki podobni zimskim, čeprav je snega še malo, ledu za vzorec in tudi pravega mraza še ni.
Na vrhu Laneža nas pričaka sonce. V lepem sončnem vremenu se sprehodimo še do Raduhe in se skozi Durce spustimo do izhodišča.

Tokrat gremo v troje – Matjaž, Gusti in jaz. Gremo pogledat kakšne so razmere pod tunelom. Spodnji del zgleda kar dobro in odločimo se, da poskusimo. Ni nam bilo žal, saj je vsak naslednji skok boljši, narejeni pa so prav vsi do poti na vrhu.
Odločimo se še za Suhadolskega. Žal je bil v tekočem stanju in bo treba poskusiti drugič

Vožnja do Bukovnika po zasneženi in poledeneli cesti se nam je zdela daljša kot običajno, a se je splačalo. Gusti, Drago in jaz se mimo koče in preko Durc odpravimo na toplejšo stran Raduhe. Lep sprehod po sončnem a rahlo vetrovnem zasneženem grebenu nas privede na vrh. Malica in obvezno hranjenje kavk, ki so vedno ob pravem času na pravem mestu. Še spust v dolino in za nami je še en lep dopoldan.