Marko Zupan

Popoldnevi so kratki, zato je treba pohiteti. Z Gregrjem greva v Sopoto, saj je danes mogoče eden zadnjih dni pred odjugo. Že takoj pri elektrarni vidiva, da led je. Opremo nase in pod slap. Sledi v snegu in luknje od vijakov v ledu kažejo, da je nekdo že plezal. Prvi skok je hitro pod nama, nato malo po potoku in že sva pod zgornjim slapom. Ledu je dovolj le na vrhu je treba parkrat zatakniti za skalo.
Krasno za popoldan le škoda, da ni daljši.

Končno se nam je pridružil Dejan in tako smo dve navezi pod steno Begunjščice.
Gregr in Dejan gresta naprej, Gusti in jaz pa za njima. Smer je zanimiva, plezarija raznovrstna – plošče, prečke, kamini. Skala je kompaktna in plezanje je eno samo uživanje. Kar škoda, da smer ni daljša.
Na izstopu pospravimo opremo in po par metrih sestopa najdem še tri jurčke.
Lepo vreme, lepa smer in še kosilo ob poti – že skoraj kičasto.

Po vremensko burnem večeru je jutro prijetno in še predno se povsem zdani smo že na poti pod Storžič.
Kratek dostop in že smo na poti proti bivaku. Seveda si vzamemo čas za malico in lep razgled v dolino. Nato se usmerimo v Mladinsko smer in jo večinoma v senci preplezamo. Na grebenu nas pričaka sonce, a tudi brez meglic seveda ne gre. Vrh je dobro obiskan tako od ljudi, kot tudi od kavk. Še spust preko Škarjevega robu do Doma pod Storžičem in spet je nedelja minila tako, kot mora.
Uživali smo Sebastjan in Gusti ter Gregr in Marko.

Vstajanje skoraj sredi noči, Vrata se pripeljemo še v temi, nahrbtnike na ramo in proti Steni. Po dobri uri smo pri vstopu v Nemško smer. Plezanje je zanimivo, razgled na dolino Vrat in okolišče vrhove lep. Na Nemškem turncu pospravimo vrvi in se po lažjem skalovju vpenjamo proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Ker ne poznamo točnega poteka nadaljevanja počakamo navezo, ki je za nami in tako pridemo pod zadnjo strmo stopnjo. Na vrhu pa olajšanje ko sezujemo plezalnike,  nekaj pojemo in se seveda slikamo.
Sestop čez Prag je dolg, a nam ga popestri kozorog, ki se pusti fotografirati na par metrov.
V dolini pa umivanje v mrzli Bistrici, turo zaključimo na pivu v Mojstrani.
V lepem vremenu in plezanju smo uživali Franc Gričar, Gregr, Gusti in Marko.

Z Alešem, Gregrjem in Gustijem smo plezali v Tamarju. Jasno in mrzlo jutro nas pričaka v Planici. Sprehod po steptani cesti do koče , nato pa po že dobro uhojeni gazi pod slapove. Plezali smo Slap nad votlino in Aleš in Gregr pa še Centralni slap.
Za začetek je bilo kar dobro.

Vsakič, ko pridem na planino Podvežak gledam hribe na desni, pa jih ne poznam.
Danes sem z Gregrjem in Gustijem iz teh vrhov gledal planino Podvežak. Namenjeni smo bili proti Velikemu vrhu, a smo šli preveč desno in prišli na Križevnik. Od tu smo lepo videli planino Dolga trata. Spustili smo se do nje, našli še zaledenelo jezerce in nadaljevali na Dleskovec. Z vrha so se lepo videli možici na ostalih vrhovih – imen ne vem. Preko teh vzpetin smo se vrnili nazaj na Dolge trate. Nadaljevali smo do pod Velikega vrha, a ker so dnevi kratki smo se odločili, da gremo na vrh drugič.
Dleskovška planota je zanimiva, res pa je da je treba kar paziti, saj hitro zaideš v težko prehodno rušje.

Jutro na Vršiču je prijetno toplo, preden prideva z Gregrjem na Vratca je že kar vroče. Dostop do Severnega raza je kratek, že z Vratc pa vidiva navezo , ki je ravno vstopila.
Iz smeri je lep razgled na Slemenovo špico in na severno steno Mojstrovke, tako da lahko opazujeva planince, ki se vzpenjajo po Hanzovi poti. Malo po 11 uri se tudi midva priključiva na markirano pot, še malo vzpona in že se na drugi strani grebena spustiva proti Vršiču.
Da je višek sezone se vidi po obisku Vršiča, saj je res veliko turistov in planincev.
V zgodnjem popoldnevu sva ža na poti proti domu.

Z Gustijem se dogovoriva za Detektivsko grapo v Lanežu, pridruži se nama še Gregr in že smo v jasnem jutru pri Bukovniku. Lepe jesenske barve gozdov, zasneženi vrhovi in prvi sončni žarki – kaj bi hotel še več.
Na poti smo malo okusili zimske radosti – prediranje snega, poledenele skale, plezanje po suhi skali v gojzarjih in vzpenjanje po lepo zasneženi grapi. Občutki podobni zimskim, čeprav je snega še malo, ledu za vzorec in tudi pravega mraza še ni.
Na vrhu Laneža nas pričaka sonce. V lepem sončnem vremenu se sprehodimo še do Raduhe in se skozi Durce spustimo do izhodišča.

Tokrat smo štirje, saj se je Drago zaradi zdravja odločil ostati doma.
Če se po jutru dan pozna, potem bo današji lep. Tokrat je pregovor držal v celoti. Dan je bil brez oblaka, prijetno topel.
Aleš in Matjaž se pod Dedcem usmerita levo v Desno smer, Gregr in jaz pa nadaljujeva pod Vršiče, Smer mimo votline. Plezanje je bilo prijetno če odmislim, da se je zataknila vrv in da sem zgrešil pravo smer in kot je to običajno plezal po težji varianti.
Na prehodu med Vršiči in Dedcem smo si privoščili lenarjenje. Okolica je tako lepa, da bi bilo škoda hiteti.