Marko Zupan

Dolgo je že, odkar sva prvič šla skupaj v hribe. Takoj sva se ujela in od takrat, ko sva leta 1983 splezala najino prvo smer sva pehodila, prakolesarila in preplezala ter skupaj preživela veliko lepih in nepozabnih dni. Občudoval sem tvojo vztrajnost, saj si kljub bolezni imel veliko načrtov in bil vedno pripravljen pomagati s svojimi bogatimi izkušnjami mladim, ki so se šele podajali na pot odkrivanja hribov in lepot narave.
Hvala ti za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživela.
Lepo je imeti takega prijatelja, zelo težko ko ga izgubiš.

Tokrat smo štirje, saj se je Drago zaradi zdravja odločil ostati doma.
Če se po jutru dan pozna, potem bo današji lep. Tokrat je pregovor držal v celoti. Dan je bil brez oblaka, prijetno topel.
Aleš in Matjaž se pod Dedcem usmerita levo v Desno smer, Gregr in jaz pa nadaljujeva pod Vršiče, Smer mimo votline. Plezanje je bilo prijetno če odmislim, da se je zataknila vrv in da sem zgrešil pravo smer in kot je to običajno plezal po težji varianti.
Na prehodu med Vršiči in Dedcem smo si privoščili lenarjenje. Okolica je tako lepa, da bi bilo škoda hiteti.

Tokrat sva z Alešem sama saj imajo ostali obveznosti, Drago pa je zaradi smole na ravnem padel in se poškodoval, tako da leži v kliničnem. Raztočnik je bil z ledom bolj škrt, a se je vseeno dalo lepo zlesti spodnji del. Nad njim sem v globokem snegu našel tolmun in vanj namočil nogo – seveda ne prostovoljno. Kar je – je. Bom drugič bolj previden. V Palenku pa so razmere odlične. Led je zelo dober, sveča v levem delu slapu pa dobro narejena in plezanje je kljub vodi v čevlju res užitek

Končno so razmere v slapovih primerne. Aleš, Matjaž,Drago in jaz se odpravimo v našo priljubljeno dolino – Logarsko. Najprej jutranja kavica v Solčavi nato pa pod Palenk. Ker smo kot običajno zgodni še ni nikogar. Dobre razmere nas hitro pripeljejo na vrh. Po sestopu pod slapom srečamo Franca, ki je imel enake namene kot mi. Ker imajo v slapu vaje gorski reševalci se odpravi z nami v Raztočnik. Z Alešom sva ga prvič plezala lansko zimo v odličnih razmerah, a letos so bile veliko slabše. Nad prvim skokom je Matjaž stopil v tolmun, led je popustil in že je bil moker do kolen. Nadaljevali smo s spustom.

Med potjo smo se ustavili in splezali še Avtocesto. Za začetek sezone smo bili kar zadovoljni.

Tokrat greva na Storžič. Drago me zjutraj pobere in odpeljeva se v Mače. Lepo jasno vreme naju spremlja na poti proti Kališču. Na sedlu se odločiva ga greva kar naprej proti vrhu ko sva ravno dobro ogreta. Na vrhu ni nikogar, a kmalu se nama pridruži večja skupina, ki je priplezala po Kramarjevi smeri, ki takole z vrha izgleda zelo dobro zalita. Tja greva kdaj drugič, danes pa nazaj proti Preddvoru.

Vožnja do Bukovnika po zasneženi in poledeneli cesti se nam je zdela daljša kot običajno, a se je splačalo. Gusti, Drago in jaz se mimo koče in preko Durc odpravimo na toplejšo stran Raduhe. Lep sprehod po sončnem a rahlo vetrovnem zasneženem grebenu nas privede na vrh. Malica in obvezno hranjenje kavk, ki so vedno ob pravem času na pravem mestu. Še spust v dolino in za nami je še en lep dopoldan.

Pokličem Aleša, če bi kam šel. Pove, da Matjaž nima časa, ker pa je tudi Drago zaseden greva kar sama. Parkirava pri vlečnici v Logarski dolini. Nikjer še ni žive duše. Opremo naveževa nase in greva pod Raztočnik. Slap se vidi šele, ko prides do njega. Spodnji skok je kar dobro zalit. Hitro sva čez, nad naslednjim skokom zvijeva vrvi in plezava do vrha.
Oba sva mnenja, da je ta slap res lep.
Opremo pospraviva v avto in se zapeljeva do doma planincev. Namerava v Sušico, a je pod njo ogromno plezalcev, ki imajo enak namen.
Ne zdi se nama čakati v vrsti, zato greva v Slap nad potjo. Led je ravno pravi tako da res uživava, pa še nobene gužve ni.