Marko Zupan

Končno se nam je pridružil Dejan in tako smo dve navezi pod steno Begunjščice.
Gregr in Dejan gresta naprej, Gusti in jaz pa za njima. Smer je zanimiva, plezarija raznovrstna – plošče, prečke, kamini. Skala je kompaktna in plezanje je eno samo uživanje. Kar škoda, da smer ni daljša.
Na izstopu pospravimo opremo in po par metrih sestopa najdem še tri jurčke.
Lepo vreme, lepa smer in še kosilo ob poti – že skoraj kičasto.

Če še včeraj nismo vedeli, kam bi šli, je zjutraj ob petih, ko smo se dobili hitro padla odločitev – Begunjščica. Polistamo po plezalnem vodniku, ki je pred kratkim izšel in izberemo smer, ki je bila preplezana prva v tej steni – Anderle – Šterling.
Na Ljubelju nam Gregr skuha kavo in nato se odpravimo.
Najprej ne vemo natančno kam bi se obrnili, a hitro se usmerimo v pravi smeri proti Bornovim tunelom. Vstop z lahkoto najdemo, saj dobra fotografija stene z vrisanimi smermi res pomaga. Zlezemo dva raztežaja in že smo pri oknu v Bornovem tunelu. Med plezanjem je lep razgled na dolino in okoliške hribe. Danes je bilo precej hrupno, saj so imeli oldtajmerji dirko po stari cesti na Ljubelj.
Zjutraj prazno parkirišče je bilo ob vrnitvi polno do zadnjega kotička.
Kjub slabi vremenski napovedi smo prišli suhi.
Nedeljo smo lepo izkoristili Gregr, Gusti in jaz.