Marko Zupan

Po vremenski napovedi, da bo več snega v južni Slovenji sem kar malo presenečen nad količino novega snega v Suhadolskem grabnu. Vsi položnejši deli so prekriti s cca. 50 cm snega. Led v strmejših delih pa res drži in če ne bi bilo toliko snega, bi bilo plezanje res užitek.
Enake razmere nas pričakajo rudi v Raztočniku. Prvi skok led, nato gaženje po grapi v globokem snegu in potem še dva ledena skoka in ža smo na vrhu. Seveda tudi brez praskanja po skali ni šlo. Še sestop po globokem snegu je bil kar naporen.
Vsi se strinjamo, da razmere res niso najboljše, a se je vseeno splačalo.

Razmere so baje dobre, zato gremo na Jezersko. Slap je bil že tudi boljši a se z malo praskanja po skali vseeno zadovoljni razgledujemo izpred Češke koče. Sonca res ni, a razgled je vseeno lep. Snega je po tem koncu presenetljivo malo in še ta je kot moka. Sestopimo v smeri letne poti.
Z mano so led razbijali: Franc, Cuki, Gregr in Gusti.

Načrtovano plezanje slapov se je ob pomankanju ledu spremenilo v prijeten pohod na Raduho. Mimo kmetije Radušnik do Loke in nato na vrh. Sneg je bil suh, hoja pa zato kar naporna. Franc in Gregr sta se z vrha spustila s smučmi. Turna smuka se je kot je dobro opisal Gregr izkazala za turno muko.
Kljub ne ravno najboljšim razmeram pa smo vseeno preživeli prijeten dan na soncu.
Po snegu smo capljali: Aleš, Cuki, Gregr, Gusti, Matjaž in jaz.

Končno se nam je pridružil Dejan in tako smo dve navezi pod steno Begunjščice.
Gregr in Dejan gresta naprej, Gusti in jaz pa za njima. Smer je zanimiva, plezarija raznovrstna – plošče, prečke, kamini. Skala je kompaktna in plezanje je eno samo uživanje. Kar škoda, da smer ni daljša.
Na izstopu pospravimo opremo in po par metrih sestopa najdem še tri jurčke.
Lepo vreme, lepa smer in še kosilo ob poti – že skoraj kičasto.

Če še včeraj nismo vedeli, kam bi šli, je zjutraj ob petih, ko smo se dobili hitro padla odločitev – Begunjščica. Polistamo po plezalnem vodniku, ki je pred kratkim izšel in izberemo smer, ki je bila preplezana prva v tej steni – Anderle – Šterling.
Na Ljubelju nam Gregr skuha kavo in nato se odpravimo.
Najprej ne vemo natančno kam bi se obrnili, a hitro se usmerimo v pravi smeri proti Bornovim tunelom. Vstop z lahkoto najdemo, saj dobra fotografija stene z vrisanimi smermi res pomaga. Zlezemo dva raztežaja in že smo pri oknu v Bornovem tunelu. Med plezanjem je lep razgled na dolino in okoliške hribe. Danes je bilo precej hrupno, saj so imeli oldtajmerji dirko po stari cesti na Ljubelj.
Zjutraj prazno parkirišče je bilo ob vrnitvi polno do zadnjega kotička.
Kjub slabi vremenski napovedi smo prišli suhi.
Nedeljo smo lepo izkoristili Gregr, Gusti in jaz.

Po vremensko burnem večeru je jutro prijetno in še predno se povsem zdani smo že na poti pod Storžič.
Kratek dostop in že smo na poti proti bivaku. Seveda si vzamemo čas za malico in lep razgled v dolino. Nato se usmerimo v Mladinsko smer in jo večinoma v senci preplezamo. Na grebenu nas pričaka sonce, a tudi brez meglic seveda ne gre. Vrh je dobro obiskan tako od ljudi, kot tudi od kavk. Še spust preko Škarjevega robu do Doma pod Storžičem in spet je nedelja minila tako, kot mora.
Uživali smo Sebastjan in Gusti ter Gregr in Marko.

Vstajanje skoraj sredi noči, Vrata se pripeljemo še v temi, nahrbtnike na ramo in proti Steni. Po dobri uri smo pri vstopu v Nemško smer. Plezanje je zanimivo, razgled na dolino Vrat in okolišče vrhove lep. Na Nemškem turncu pospravimo vrvi in se po lažjem skalovju vpenjamo proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Ker ne poznamo točnega poteka nadaljevanja počakamo navezo, ki je za nami in tako pridemo pod zadnjo strmo stopnjo. Na vrhu pa olajšanje ko sezujemo plezalnike,  nekaj pojemo in se seveda slikamo.
Sestop čez Prag je dolg, a nam ga popestri kozorog, ki se pusti fotografirati na par metrov.
V dolini pa umivanje v mrzli Bistrici, turo zaključimo na pivu v Mojstrani.
V lepem vremenu in plezanju smo uživali Franc Gričar, Gregr, Gusti in Marko.

Štart v Kamniški Bistrici, čez Šraj peske do pod stene Vršičev. Precej mrzlo, pa še severna stena. Plezali smo Smer brez imena, saj v Pripravniški nismo bili prepričani, da smo v pravi smeri. Na vrhu sonce in toplo.
Spustili smo se po sestopni smeri – grapi ter pod steno Vežice, nato pa levo čez Najnar štant v dolino. Kar dolga a lepa tura.

Odločimo se za kondicijski pohod – čez Šraj peske, pod steno Vršičev in na Dedca ter čez Presedlaj v dolino.
Zjutraj se v prijetni senci vzpenjamo proti Vežici. Pod Vršiči srečamo prve naveze, ki se pripravljajo na plezanje. Danes je v stenah nad Petkovimi njivami res veliko navez. Kar škoda, da smo se odločili samo za pohod.
Dan je bil sončen in vroč, po daljšem času spet lep hribovski izlet.

Malo po šesti uri startamo pri Domu planincev, pred osmo smo na Okrešlju. Sonce je že obsijalo hribe, v Mrzli gori se prožijo plazovi. Gregr, Gusti in jaz pa gremo v Belo piramido. Takoj na vstopu se sneg predira, nato se razmere izboljšajo. Večino smeri je potrebno gaziti nov napihan sneg. Na vrhu nadaljujemo po Tchadovi smeri. Pod vršno steno je veliko napihanega snega, občutek je slab, saj zgleda, da se bo celo pobočje odpeljalo v dolino. Zgrešimo pravo izstopno polico in se odločimo za sestop po poti, kjer smo prišli. Ko smo vsi zopet na vstopu si oddahnemo.