Marko Zupan

Gusti in Gregr ter Matjaž in jaz gremo najprej v Slap pod tunelom. Plezarija super, led skoraj odličen in dobro narejen slap nas dokaj hitro pripeljejo na pot. Seveda še nimamo dovolj in se mimogrede oglasimo še v Slap nad potjo. Tudi tu so razmere dobre, le dostop je po globokem pršiču. A se splača.
Plezanje zaključimo na pijači zadovoljni, da nismo zaradi novozapadlega snega ostali doma.

Več v galeriji.

Po jutranji kavi gremo v Ivovce. Najprej preplezamo Gamsov žleb, nato nadaljujemo po grapi do Desnega Ivovca. Sestopimo po grapi in nadaljujemo pod Levi Ivovec. Gusti in Matjaž gresta v dolino, Franc, Gregr in jaz pa v levi slap. Led je super, zato smo kar hitro na vrhu. Sestopimo v dolino. Mi trije bi še plezali, ustavimo pri hotelu Plesnik in zlezemo Palenk. Po sestopu se odločimo, da gremo še v Kaskade in Firštov slap. Ker plezamo nenavezani so tudi Kaskade hitro pod nami.
Za Firštov slap pa je malo problem kako priti do njega, a da nisi moker ko prečkaš Savinjo. Z Gregrjem greva v teku preko vode, Franc pa si premisli in ostane raje na suhem. Kot vsi slapovi danes je tudi tu led dober.
No, za danes bo dovolj. Zdaj pa smo si že zaslužili kakšno pijačo.
Krasen dan. Upajmo, da jih bo to zimo še vsaj nekaj.

Popoldnevi so kratki, zato je treba pohiteti. Z Gregrjem greva v Sopoto, saj je danes mogoče eden zadnjih dni pred odjugo. Že takoj pri elektrarni vidiva, da led je. Opremo nase in pod slap. Sledi v snegu in luknje od vijakov v ledu kažejo, da je nekdo že plezal. Prvi skok je hitro pod nama, nato malo po potoku in že sva pod zgornjim slapom. Ledu je dovolj le na vrhu je treba parkrat zatakniti za skalo.
Krasno za popoldan le škoda, da ni daljši.

Po vremenski napovedi, da bo več snega v južni Slovenji sem kar malo presenečen nad količino novega snega v Suhadolskem grabnu. Vsi položnejši deli so prekriti s cca. 50 cm snega. Led v strmejših delih pa res drži in če ne bi bilo toliko snega, bi bilo plezanje res užitek.
Enake razmere nas pričakajo rudi v Raztočniku. Prvi skok led, nato gaženje po grapi v globokem snegu in potem še dva ledena skoka in ža smo na vrhu. Seveda tudi brez praskanja po skali ni šlo. Še sestop po globokem snegu je bil kar naporen.
Vsi se strinjamo, da razmere res niso najboljše, a se je vseeno splačalo.

Razmere so baje dobre, zato gremo na Jezersko. Slap je bil že tudi boljši a se z malo praskanja po skali vseeno zadovoljni razgledujemo izpred Češke koče. Sonca res ni, a razgled je vseeno lep. Snega je po tem koncu presenetljivo malo in še ta je kot moka. Sestopimo v smeri letne poti.
Z mano so led razbijali: Franc, Cuki, Gregr in Gusti.

Načrtovano plezanje slapov se je ob pomankanju ledu spremenilo v prijeten pohod na Raduho. Mimo kmetije Radušnik do Loke in nato na vrh. Sneg je bil suh, hoja pa zato kar naporna. Franc in Gregr sta se z vrha spustila s smučmi. Turna smuka se je kot je dobro opisal Gregr izkazala za turno muko.
Kljub ne ravno najboljšim razmeram pa smo vseeno preživeli prijeten dan na soncu.
Po snegu smo capljali: Aleš, Cuki, Gregr, Gusti, Matjaž in jaz.

Končno se nam je pridružil Dejan in tako smo dve navezi pod steno Begunjščice.
Gregr in Dejan gresta naprej, Gusti in jaz pa za njima. Smer je zanimiva, plezarija raznovrstna – plošče, prečke, kamini. Skala je kompaktna in plezanje je eno samo uživanje. Kar škoda, da smer ni daljša.
Na izstopu pospravimo opremo in po par metrih sestopa najdem še tri jurčke.
Lepo vreme, lepa smer in še kosilo ob poti – že skoraj kičasto.

Če še včeraj nismo vedeli, kam bi šli, je zjutraj ob petih, ko smo se dobili hitro padla odločitev – Begunjščica. Polistamo po plezalnem vodniku, ki je pred kratkim izšel in izberemo smer, ki je bila preplezana prva v tej steni – Anderle – Šterling.
Na Ljubelju nam Gregr skuha kavo in nato se odpravimo.
Najprej ne vemo natančno kam bi se obrnili, a hitro se usmerimo v pravi smeri proti Bornovim tunelom. Vstop z lahkoto najdemo, saj dobra fotografija stene z vrisanimi smermi res pomaga. Zlezemo dva raztežaja in že smo pri oknu v Bornovem tunelu. Med plezanjem je lep razgled na dolino in okoliške hribe. Danes je bilo precej hrupno, saj so imeli oldtajmerji dirko po stari cesti na Ljubelj.
Zjutraj prazno parkirišče je bilo ob vrnitvi polno do zadnjega kotička.
Kjub slabi vremenski napovedi smo prišli suhi.
Nedeljo smo lepo izkoristili Gregr, Gusti in jaz.

Po vremensko burnem večeru je jutro prijetno in še predno se povsem zdani smo že na poti pod Storžič.
Kratek dostop in že smo na poti proti bivaku. Seveda si vzamemo čas za malico in lep razgled v dolino. Nato se usmerimo v Mladinsko smer in jo večinoma v senci preplezamo. Na grebenu nas pričaka sonce, a tudi brez meglic seveda ne gre. Vrh je dobro obiskan tako od ljudi, kot tudi od kavk. Še spust preko Škarjevega robu do Doma pod Storžičem in spet je nedelja minila tako, kot mora.
Uživali smo Sebastjan in Gusti ter Gregr in Marko.

Vstajanje skoraj sredi noči, Vrata se pripeljemo še v temi, nahrbtnike na ramo in proti Steni. Po dobri uri smo pri vstopu v Nemško smer. Plezanje je zanimivo, razgled na dolino Vrat in okolišče vrhove lep. Na Nemškem turncu pospravimo vrvi in se po lažjem skalovju vpenjamo proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Ker ne poznamo točnega poteka nadaljevanja počakamo navezo, ki je za nami in tako pridemo pod zadnjo strmo stopnjo. Na vrhu pa olajšanje ko sezujemo plezalnike,  nekaj pojemo in se seveda slikamo.
Sestop čez Prag je dolg, a nam ga popestri kozorog, ki se pusti fotografirati na par metrov.
V dolini pa umivanje v mrzli Bistrici, turo zaključimo na pivu v Mojstrani.
V lepem vremenu in plezanju smo uživali Franc Gričar, Gregr, Gusti in Marko.