Marko Zupan

Lansko leto sem pričel razmišljati o teku iz Celja v Logarsko dolino. Dolžina 75 kilometrov mi je bila izziv, saj do sedaj nisem pretekel več kot maratona v enem dnevu.
Pričetek ob 6 uri v Celju. Blago vzpenjajoča trasa, prijetno sveže vreme nas mimo Vrbenskega jezera, skozi Šempeter pripelje do Preserskega jezera. Trasa se nadaljuje do Letuša, po stranskih cestah do Mozirja ter naprej do Ljubnega.
Do tu je bil tek prijeten, naprej pa je poleg kilometrov svoje dodala še vročina, ki je bila čedalje večja. Edini prijeten odsek je bil skozi sotesko mimo slapov Kaskade in Avtoceste, kjer je v popolni senci ob prijetnem vetru morala kar zrasla. Do cilja pri gostišču Razpotje je potem sonce neusmiljeno pripekalo in pobiralo moči. Tek je šel samo še na trmo.
Pogleda na Ojstrico od vstopa v Logarsko dolino nisem bil še nikoli tako vesel. Še slabe 4 kilometre in končno cilj.
Veselje ob premagani poti kar malo zmanjša utrujenost.
Včeraj sem si rekel to je bilo zadnjič, danes,  ko tole pišem pa nisem več tako prepričan.

P.S. Morda bi moral to napisati na začetku: Sigurno ne bi uspel, če ne bi imel tako dobre spremljevalne ekipe, ki je več kot odlično skrbela za mojo žejo, lakoto in moralo.

Zato najlepša hvala ženi, sinovoma Tomažu in Simonu, Apoloniji in seveda Rafkotu.

Pomanjkanje časa me je že pred pričetkom poletja pripeljalo na misel, da bi se kadar bi bil čas ukvarjal s tekom.
Več kilometrine v nogah, večji cilji. Tako sem se najprej udeležil teka po zagorski dolini – 10,5 km.
Naslednji tek je bil mali maraton v Ptuju – 21 km. Ker mi je šlo dobro, sem začel razmišljati na pravi maraton, ki se mi je vedno zdel predolg.
No včeraj pa sem se udeležil 15.ljubljanskega maratona. Dokler me niso copati ožulili mi je šlo zelo dobro, žulji pa so me upočasnili, a vseeno končni rezultat 3 ure 55 in uvrstitev malo pod polovico med vsemi maratonci se mi za prvič ne zdi slab.
Mogoče pa bom naslednje leto poskusil čas še izboljšati.

Spominsko priznanje 15. ljubljanski maraton 2010 (PDF)

Poleg kupa reklam in položnic lahko doživiš še kakšno presenečenje. Kakšno si lahko ogledate v fotogaleriji.
V slikah sem spremljal dogodke cca. pet tednov.

Dolgo je že, odkar sva prvič šla skupaj v hribe. Takoj sva se ujela in od takrat, ko sva leta 1983 splezala najino prvo smer sva pehodila, prakolesarila in preplezala ter skupaj preživela veliko lepih in nepozabnih dni. Občudoval sem tvojo vztrajnost, saj si kljub bolezni imel veliko načrtov in bil vedno pripravljen pomagati s svojimi bogatimi izkušnjami mladim, ki so se šele podajali na pot odkrivanja hribov in lepot narave.
Hvala ti za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživela.
Lepo je imeti takega prijatelja, zelo težko ko ga izgubiš.