Vroče na dostopu, še bolj vroče na sestopu vmes pa super plezarija v Frančkovi smeri. V smeri sva bila sama, skala je tam kjer je potrebno dobra, več pa ne potrebuješ za prijetno doživet dan. Lepa okolica Korošice mi je že dolgo všeč, tudi tokrat me je prevzela in poskrbela, da odmislim dolinske skrbi.
Tako, baterije so napolnjene in gremo naprej do naslednjega vzpona nekje v naših lepih hribih – upam, da bo to čimprej.
Poletje je tu, je čas za kakšno plezarijo. Gregr je predlagal smer Zajec v Prisanku – zakaj pa ne, saj smo v Julijcih redko, ko pa so Kamniške pred nosom. Jutro je bilo oblačno, celo nekaj kapelj dežja med potjo, dan pa kot naročen. Megle in oblakov ravno toliko, da ni bilo prevroče. Smer ima na težjih mestih kompaktno skalo, za prvo smer v sezoni kar prava.
Končno se nam je pridružil Dejan in tako smo dve navezi pod steno Begunjščice.
Gregr in Dejan gresta naprej, Gusti in jaz pa za njima. Smer je zanimiva, plezarija raznovrstna – plošče, prečke, kamini. Skala je kompaktna in plezanje je eno samo uživanje. Kar škoda, da smer ni daljša.
Na izstopu pospravimo opremo in po par metrih sestopa najdem še tri jurčke.
Lepo vreme, lepa smer in še kosilo ob poti – že skoraj kičasto.
Če še včeraj nismo vedeli, kam bi šli, je zjutraj ob petih, ko smo se dobili hitro padla odločitev – Begunjščica. Polistamo po plezalnem vodniku, ki je pred kratkim izšel in izberemo smer, ki je bila preplezana prva v tej steni – Anderle – Šterling.
Na Ljubelju nam Gregr skuha kavo in nato se odpravimo.
Najprej ne vemo natančno kam bi se obrnili, a hitro se usmerimo v pravi smeri proti Bornovim tunelom. Vstop z lahkoto najdemo, saj dobra fotografija stene z vrisanimi smermi res pomaga. Zlezemo dva raztežaja in že smo pri oknu v Bornovem tunelu. Med plezanjem je lep razgled na dolino in okoliške hribe. Danes je bilo precej hrupno, saj so imeli oldtajmerji dirko po stari cesti na Ljubelj.
Zjutraj prazno parkirišče je bilo ob vrnitvi polno do zadnjega kotička.
Kjub slabi vremenski napovedi smo prišli suhi.
Nedeljo smo lepo izkoristili Gregr, Gusti in jaz.
Po vremensko burnem večeru je jutro prijetno in še predno se povsem zdani smo že na poti pod Storžič.
Kratek dostop in že smo na poti proti bivaku. Seveda si vzamemo čas za malico in lep razgled v dolino. Nato se usmerimo v Mladinsko smer in jo večinoma v senci preplezamo. Na grebenu nas pričaka sonce, a tudi brez meglic seveda ne gre. Vrh je dobro obiskan tako od ljudi, kot tudi od kavk. Še spust preko Škarjevega robu do Doma pod Storžičem in spet je nedelja minila tako, kot mora.
Uživali smo Sebastjan in Gusti ter Gregr in Marko.
Vstajanje skoraj sredi noči, Vrata se pripeljemo še v temi, nahrbtnike na ramo in proti Steni. Po dobri uri smo pri vstopu v Nemško smer. Plezanje je zanimivo, razgled na dolino Vrat in okolišče vrhove lep. Na Nemškem turncu pospravimo vrvi in se po lažjem skalovju vpenjamo proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Ker ne poznamo točnega poteka nadaljevanja počakamo navezo, ki je za nami in tako pridemo pod zadnjo strmo stopnjo. Na vrhu pa olajšanje ko sezujemo plezalnike, nekaj pojemo in se seveda slikamo.
Sestop čez Prag je dolg, a nam ga popestri kozorog, ki se pusti fotografirati na par metrov.
V dolini pa umivanje v mrzli Bistrici, turo zaključimo na pivu v Mojstrani.
V lepem vremenu in plezanju smo uživali Franc Gričar, Gregr, Gusti in Marko.
Štart v Kamniški Bistrici, čez Šraj peske do pod stene Vršičev. Precej mrzlo, pa še severna stena. Plezali smo Smer brez imena, saj v Pripravniški nismo bili prepričani, da smo v pravi smeri. Na vrhu sonce in toplo.
Spustili smo se po sestopni smeri – grapi ter pod steno Vežice, nato pa levo čez Najnar štant v dolino. Kar dolga a lepa tura.
Odločimo se za kondicijski pohod – čez Šraj peske, pod steno Vršičev in na Dedca ter čez Presedlaj v dolino.
Zjutraj se v prijetni senci vzpenjamo proti Vežici. Pod Vršiči srečamo prve naveze, ki se pripravljajo na plezanje. Danes je v stenah nad Petkovimi njivami res veliko navez. Kar škoda, da smo se odločili samo za pohod.
Dan je bil sončen in vroč, po daljšem času spet lep hribovski izlet.
Po daljšem času spet na Zelenici, tokrat v napol zimskih razmerah.
Cilj sta Palec in Zelenjak. Že takoj pri koči na Zelenici se z Gustijem usmeriva proti grebenu. Zagnanost naju mine že na prvih skalah, ki so mokre in poledenele. Zato nadaljujeva in greva skozi Suho rušje. Dan je oblačen, od časa do časa posije kakšen sončni žarek. Predno sva na Palcu naju že pošteno zebe v roke, rokavice pa v nahrbtniku. Po sestopu z vrha, se odločiva, da greva do sedla pod Zelenjakom samo pogledat. Ko sva na sedlu pa posije sonce, oblaki se razkadijo in vrh gledava na jasnem nebu. Seveda se je enako hitro kot se je nebo odprlo tudi zaprlo.
Kljub ne najboljšemu vremenu sva vseeno zadovoljna.
Dvodnevne padavine niso obetale , a je bila nedelja kljub temu lepa, sončna.
Z Gregrjem sva namenjena v Repov kot, da si ogledava južno steno Planjave. Nameravava poiskati prehod iz Repovega kota na Planjavske zelenice kjer poteka tudi sestop za smeri v južni steni Planjave. Prehod je, čeprav sprva ni tako izgledalo dokaj enostaven. Ker je bil vrh Planjave blizu, sva se povzpela še nanj. Spustila sva se do Kamniškega sedla in nadaljevala po melišču do Pastircev. Gregr je predlagal, da bi šla čez Macesnovec. Pot je na nekaterih mestih zelo strma, zato sva bila hitro na poti, ki pelje skozi Repov kot.
Lepa in zanimiva tura.
Tomaž Zupan Simon Zupan
