Marko Zupan

To nedeljo ni nikogar, ki bi mi delal družbo, saj imajo vsi kakšne obveznosti.
Odpravim se v Logarsko dolino in proti Okrešlju. Nad slapom Rinka uživam v prekrasnih barvah prebujajočega se jutra, nebo kot da gori. V Turskem žlebu je temačno, sonce pa me čaka par metrov pod vrhom žleba. Še kratek greben in že sem na vrhu. Lep razgled, jasno nebo, oblakov pa ravno za dekoracijo.

Tokrat greva na Storžič. Drago me zjutraj pobere in odpeljeva se v Mače. Lepo jasno vreme naju spremlja na poti proti Kališču. Na sedlu se odločiva ga greva kar naprej proti vrhu ko sva ravno dobro ogreta. Na vrhu ni nikogar, a kmalu se nama pridruži večja skupina, ki je priplezala po Kramarjevi smeri, ki takole z vrha izgleda zelo dobro zalita. Tja greva kdaj drugič, danes pa nazaj proti Preddvoru.

Vožnja do Bukovnika po zasneženi in poledeneli cesti se nam je zdela daljša kot običajno, a se je splačalo. Gusti, Drago in jaz se mimo koče in preko Durc odpravimo na toplejšo stran Raduhe. Lep sprehod po sončnem a rahlo vetrovnem zasneženem grebenu nas privede na vrh. Malica in obvezno hranjenje kavk, ki so vedno ob pravem času na pravem mestu. Še spust v dolino in za nami je še en lep dopoldan.

V januarju se Drago, Boštjan in jaz odpravimo na Storžič. Tudi tokrat smo imeli čudovito vreme – tudi naročiti se ne bi dalo boljšega. Na vrhu sonce, v dolinah megla. Lep dan, dobre razmere na koncu pa obilo blata na poti proti Mačam. V potoku tik pred cesto si operemo čevlje, ki so obteženi z blatom. Kar hitro nas mrzla voda prežene – bomo že doma očistili čevlje.

Naslednji vikend smo spet na poti v Logarsko dolino. Tokrat gre z nami tudi Gorazd. Zapeljemo se do Radučnika, od tam pa – ja že spet – po globokem blatu proti Loki. Po slabi uri nas pričaka prijazen oskrbnik z vročim čajem. Že vzpon na vrh Raduhe in dober razgled po bližnjih vrhovih. Nato pa vrnitev v dolino. In spet blato, blato… No zdaj pa bi bil že skrajni čas da pritisne mraz.

Renato je predlagal, Boštjan in jaz sva bila takoj za. Ponoči na Kredarico – super. V Krmi smo v jasni noči – bila je polna luna – uro po polnoči začeli z vzponom. Vidljivost je bila skoraj kot podnevi, celo senca se je videla. Na Kredarico smo prišli še v temi. Pred kočo smo čakali na sončni vzhod. To je treba doživeti. Jasna noč se v nekaj minutah spremeni v jasno, sončno jutro.

Ne da se opisati, zato je bolje če si to ogledaš v galeriji slik.