Marko Zupan

Načrtovano plezanje slapov se je ob pomankanju ledu spremenilo v prijeten pohod na Raduho. Mimo kmetije Radušnik do Loke in nato na vrh. Sneg je bil suh, hoja pa zato kar naporna. Franc in Gregr sta se z vrha spustila s smučmi. Turna smuka se je kot je dobro opisal Gregr izkazala za turno muko.
Kljub ne ravno najboljšim razmeram pa smo vseeno preživeli prijeten dan na soncu.
Po snegu smo capljali: Aleš, Cuki, Gregr, Gusti, Matjaž in jaz.

Odločimo se za kondicijski pohod – čez Šraj peske, pod steno Vršičev in na Dedca ter čez Presedlaj v dolino.
Zjutraj se v prijetni senci vzpenjamo proti Vežici. Pod Vršiči srečamo prve naveze, ki se pripravljajo na plezanje. Danes je v stenah nad Petkovimi njivami res veliko navez. Kar škoda, da smo se odločili samo za pohod.
Dan je bil sončen in vroč, po daljšem času spet lep hribovski izlet.

V nedeljo smo bili na Jezerskem. Mraz in rahlo sneženje sta obetala pravi zimski dan. Od Anclja se namenimo proti Sinjemu slapu. Z višino se debelina snega hitro veča, zato raje obrnemo, saj je nevarnost plazov .
Ob cesti na Zg. Jezerskem vidimo moznačbo za Ankine slapove in se namenimo do njih. Najdemo dva manjša slapova, ki sta delno zaledenela. Na studencu z mineralno vodo se odžejamo in jo nekaj odnesemo še s sabo.
Res nismo plezali, a je bil dan vseeno zanimiv.

Vsakič, ko pridem na planino Podvežak gledam hribe na desni, pa jih ne poznam.
Danes sem z Gregrjem in Gustijem iz teh vrhov gledal planino Podvežak. Namenjeni smo bili proti Velikemu vrhu, a smo šli preveč desno in prišli na Križevnik. Od tu smo lepo videli planino Dolga trata. Spustili smo se do nje, našli še zaledenelo jezerce in nadaljevali na Dleskovec. Z vrha so se lepo videli možici na ostalih vrhovih – imen ne vem. Preko teh vzpetin smo se vrnili nazaj na Dolge trate. Nadaljevali smo do pod Velikega vrha, a ker so dnevi kratki smo se odločili, da gremo na vrh drugič.
Dleskovška planota je zanimiva, res pa je da je treba kar paziti, saj hitro zaideš v težko prehodno rušje.

26. in 27. avgusta smo imeli tradicionalni alpinistični tabor na Korošici v spomin na člana AO Trbovlje Bojana Pajka, ki se je tragično ponesrečil v steni Mojstrovke.
Letos so se tabora udeležili: Matjaž in Aleš Kilar, Drago Kodrič, Avgust Koncilja, Sebastjan Jančič, Gregr Tener in Marko Zupan. Zasedba res ni ne vem kako številčna, a smo se imeli vseeno lepo. Lepo vreme in še lepša okolica Korošice sta dovolj velika razloga za dobro voljo.
Plezali smo v Vršičih in Dedcu.
Naslednje leto se spet dobimo, upajmo v večjem številu.

Jasno jutro me prepriča da se odpravim na hrib blizu doma, saj je popoldan še služba. Termometer kaže – 7 stopinj, nebo je jasno, sneg suh in hoja je prav prijetna. Na vrhu Javorja je blizu pol metra snega, drevesa so zasnežena in se lesketajo v soncu. Je popolna tišina, tudi živali so si očitno našle zavetje. Kamorkoli pogledam belina, res lepo.

To nedeljo ni nikogar, ki bi mi delal družbo, saj imajo vsi kakšne obveznosti.
Odpravim se v Logarsko dolino in proti Okrešlju. Nad slapom Rinka uživam v prekrasnih barvah prebujajočega se jutra, nebo kot da gori. V Turskem žlebu je temačno, sonce pa me čaka par metrov pod vrhom žleba. Še kratek greben in že sem na vrhu. Lep razgled, jasno nebo, oblakov pa ravno za dekoracijo.

Tokrat greva na Storžič. Drago me zjutraj pobere in odpeljeva se v Mače. Lepo jasno vreme naju spremlja na poti proti Kališču. Na sedlu se odločiva ga greva kar naprej proti vrhu ko sva ravno dobro ogreta. Na vrhu ni nikogar, a kmalu se nama pridruži večja skupina, ki je priplezala po Kramarjevi smeri, ki takole z vrha izgleda zelo dobro zalita. Tja greva kdaj drugič, danes pa nazaj proti Preddvoru.

Vožnja do Bukovnika po zasneženi in poledeneli cesti se nam je zdela daljša kot običajno, a se je splačalo. Gusti, Drago in jaz se mimo koče in preko Durc odpravimo na toplejšo stran Raduhe. Lep sprehod po sončnem a rahlo vetrovnem zasneženem grebenu nas privede na vrh. Malica in obvezno hranjenje kavk, ki so vedno ob pravem času na pravem mestu. Še spust v dolino in za nami je še en lep dopoldan.

V januarju se Drago, Boštjan in jaz odpravimo na Storžič. Tudi tokrat smo imeli čudovito vreme – tudi naročiti se ne bi dalo boljšega. Na vrhu sonce, v dolinah megla. Lep dan, dobre razmere na koncu pa obilo blata na poti proti Mačam. V potoku tik pred cesto si operemo čevlje, ki so obteženi z blatom. Kar hitro nas mrzla voda prežene – bomo že doma očistili čevlje.

Naslednji vikend smo spet na poti v Logarsko dolino. Tokrat gre z nami tudi Gorazd. Zapeljemo se do Radučnika, od tam pa – ja že spet – po globokem blatu proti Loki. Po slabi uri nas pričaka prijazen oskrbnik z vročim čajem. Že vzpon na vrh Raduhe in dober razgled po bližnjih vrhovih. Nato pa vrnitev v dolino. In spet blato, blato… No zdaj pa bi bil že skrajni čas da pritisne mraz.