Marko Zupan

Po precej poledeneli cesti smo se pripeljali do konca logarske doline. Kratek vzpon in že smo na Okrešlju. Cilj Jezersko sedlo.
Razmere so bile dobre, vreme lepo zato se Ledinski vrh ponuja kar sam in mi si seveda ne damo dvakrat reči.
Razgled je bil zelo dober, najlepša pa je bila Kočna dobro zasnežena in s soncem obsijana je bila res prva med vsemi.
Sestop je bil hiter, po slabih dveh urah smo že v dolini.
Zdaj pa naj že zapade sneg ali pritisne mraz, najbolje pa da kar oboje hkrati.

[Prikaži zaporedje]

[View with PicLens]

Zima je samo po koledarju, prave pa še ni. Kljub temu smo na Raduhi vsaj malo tacali po snegu, občutili mrzel veter in se naužili svežega zraka. Gregr, Franc, Arno  in jaz smo nedeljsko dopoldne lepo izkoristili.

V nedeljo smo v meglenem vremenu imeli spoznavno turo alpinistične šole. Po Hojnikovi poti, ki jo je nekdo grdo popackal z rdečimi puščicami smo se povzpeli na Lanež in nadaljevali na vrh Raduhe. Lahka tura je bila priložnost, da se spoznamo in se družimo v lepem gorskem okolju.

[Prikaži zaporedje]

[View with PicLens]

12►

Lepo nedeljo sva z Gregrjem izkoristila za ogled smeri v Škrlatici.
Zjutraj štartava na tretjem ovinku vršiške ceste pri 7 stopinjah. Mimo Koče v Krnici nadaljujeva po poti za Špik. Kmalu se odcepi pot proti bivaku, strmina se povečuje, a kljub temu ni nobene prave vročine. Pod bivakom srečava dva dolenca. Ogledava si steno, vstope v smeri in se počasi odpraviva proti dolini.
Ja za smeri v tej steni bo treba kar zgodaj na pot, saj se že dostop vleče pa še precej naporen je.
Sicer pa je v tem koncu mir, saj je obiskovalcev bolj malo, večinoma vidiš domorodce – gamse.

Načrtovano plezanje slapov se je ob pomankanju ledu spremenilo v prijeten pohod na Raduho. Mimo kmetije Radušnik do Loke in nato na vrh. Sneg je bil suh, hoja pa zato kar naporna. Franc in Gregr sta se z vrha spustila s smučmi. Turna smuka se je kot je dobro opisal Gregr izkazala za turno muko.
Kljub ne ravno najboljšim razmeram pa smo vseeno preživeli prijeten dan na soncu.
Po snegu smo capljali: Aleš, Cuki, Gregr, Gusti, Matjaž in jaz.

Odločimo se za kondicijski pohod – čez Šraj peske, pod steno Vršičev in na Dedca ter čez Presedlaj v dolino.
Zjutraj se v prijetni senci vzpenjamo proti Vežici. Pod Vršiči srečamo prve naveze, ki se pripravljajo na plezanje. Danes je v stenah nad Petkovimi njivami res veliko navez. Kar škoda, da smo se odločili samo za pohod.
Dan je bil sončen in vroč, po daljšem času spet lep hribovski izlet.

V nedeljo smo bili na Jezerskem. Mraz in rahlo sneženje sta obetala pravi zimski dan. Od Anclja se namenimo proti Sinjemu slapu. Z višino se debelina snega hitro veča, zato raje obrnemo, saj je nevarnost plazov .
Ob cesti na Zg. Jezerskem vidimo moznačbo za Ankine slapove in se namenimo do njih. Najdemo dva manjša slapova, ki sta delno zaledenela. Na studencu z mineralno vodo se odžejamo in jo nekaj odnesemo še s sabo.
Res nismo plezali, a je bil dan vseeno zanimiv.

Vsakič, ko pridem na planino Podvežak gledam hribe na desni, pa jih ne poznam.
Danes sem z Gregrjem in Gustijem iz teh vrhov gledal planino Podvežak. Namenjeni smo bili proti Velikemu vrhu, a smo šli preveč desno in prišli na Križevnik. Od tu smo lepo videli planino Dolga trata. Spustili smo se do nje, našli še zaledenelo jezerce in nadaljevali na Dleskovec. Z vrha so se lepo videli možici na ostalih vrhovih – imen ne vem. Preko teh vzpetin smo se vrnili nazaj na Dolge trate. Nadaljevali smo do pod Velikega vrha, a ker so dnevi kratki smo se odločili, da gremo na vrh drugič.
Dleskovška planota je zanimiva, res pa je da je treba kar paziti, saj hitro zaideš v težko prehodno rušje.

26. in 27. avgusta smo imeli tradicionalni alpinistični tabor na Korošici v spomin na člana AO Trbovlje Bojana Pajka, ki se je tragično ponesrečil v steni Mojstrovke.
Letos so se tabora udeležili: Matjaž in Aleš Kilar, Drago Kodrič, Avgust Koncilja, Sebastjan Jančič, Gregr Tener in Marko Zupan. Zasedba res ni ne vem kako številčna, a smo se imeli vseeno lepo. Lepo vreme in še lepša okolica Korošice sta dovolj velika razloga za dobro voljo.
Plezali smo v Vršičih in Dedcu.
Naslednje leto se spet dobimo, upajmo v večjem številu.

Jasno jutro me prepriča da se odpravim na hrib blizu doma, saj je popoldan še služba. Termometer kaže – 7 stopinj, nebo je jasno, sneg suh in hoja je prav prijetna. Na vrhu Javorja je blizu pol metra snega, drevesa so zasnežena in se lesketajo v soncu. Je popolna tišina, tudi živali so si očitno našle zavetje. Kamorkoli pogledam belina, res lepo.