Marko Zupan

Spet smo namenjeni v Ute. Prejšnjo nedeljo smo si med plezanjem ogledovali steno levo od sestopa. Aleš in Gregr sta si zamislila potek smeri. Kratek dostop in že smo na vstopu. Malo previsen začetek, kompaktne plošče v strmejših delih smeri in po cca. 3 urah smo na vrhu. Lepa smer, dobra družba, pa še vreme je zdržalo. Ime smeri – Zlomljeni klin. Alešu se je klin med izbijanjem zlomil in sedaj visi privezan na vstopu – vsaj ne bo dileme, kje je vstop.
Čeprav smo bili v steni že drugi vikend zapored nismo srečali nikogar, prava okolica za uživanje miru.

Včerajšnjo nedeljo smo bili visoko nad Robanovim kotom na Utah z lepim razgledom tako na Kot kot v Logarsko dolino.
Med dostopom pod severno steno Ut smo večkrat slišali bobnenje padajočega kamenja. Plezali smo v levem delu stene, verjetno svojo smer ali vsaj varianto. Ovce, ki so bile pod steno Ut so se premaknile proti Strelovcu, zraven pa so glasno blejale. Verjetno so čutile tisto, kar smo mi čez nekaj minut videli.
Komaj sem bil nad prvo ploščo je pošteno zagrmelo. Pogledam v smer zvoka in imam kaj videti. Skale in kamenje je padalo preko skalne stopnje kot slap, prah ki se je dvignil pa se ni polegel več kot pol ure. Podor je dosegel skoraj dno Logarske doline. Fotografije niso najboljše, saj bi potreboval teleobjektiv. Iz našega zornega kota se je videlo, kot da je podor izpod Planjave. Ko se je podor umiril, so tudi ovce utihnila in se mirno pasle.
Plezanje je bilo zanimivo, malo po skali, malo po rušju a se je že zaradi lepega razgleda z vrha splačalo.

Jutro na Vršiču je prijetno toplo, preden prideva z Gregrjem na Vratca je že kar vroče. Dostop do Severnega raza je kratek, že z Vratc pa vidiva navezo , ki je ravno vstopila.
Iz smeri je lep razgled na Slemenovo špico in na severno steno Mojstrovke, tako da lahko opazujeva planince, ki se vzpenjajo po Hanzovi poti. Malo po 11 uri se tudi midva priključiva na markirano pot, še malo vzpona in že se na drugi strani grebena spustiva proti Vršiču.
Da je višek sezone se vidi po obisku Vršiča, saj je res veliko turistov in planincev.
V zgodnjem popoldnevu sva ža na poti proti domu.

Popoldanske plohe in nevihte naju prepričajo,da izbereva Korošico. Kratek in enostaven dostop je primeren, če je treba hitro v dolino.
Tako sva z Gregrjem ob kavi na Korošici izbrala Frančkovo smer – Črnska. Po vodniku je ocenjena s III+, a ker veva kdo jo je ocenil naju ne presenetijo trojke na malo podlage. Smer je lepa, skala večinoma kompaktna, tako da je plezanje res prijetno.
Vreme je kljub napovedi zdržalo.

Konec junija in šele prvič letos v skali. Res je bil že čas. Ob jutranji kavi smo v vodniku izbrali Kamin pri Durcah.
Lepa smer, ne pretežka, brez podrtih delov v lepem in toplem vremenu, bolje je težko. Pri koči na Grohotu pa zaslužena pijača v senci z lepim razgledom na Raduho in smrekovo – macesnov gozd pod njo.
Smo se kar malo zasedeli, a kdo bi hitel nazaj v vsakdanjik.

Že nekaj časa sem na različnih forumih bral o dobrih razmerah v Teranovi. To nedeljo pa sem šel tudi jaz preverit razmere. Vseh pet, ki smo šli skupaj na Jezersko smo lahko dobre razmere le potrdili in uživali v lepi smeri. Vreme je bilo lepo, plezalcev v slapovih in tudi v grapah pa precej. Kljub temu smo, glede na to da smo prišli bolj pozno in vstopili zadnji uživali v lepih razgledih.
Vsekakor bom to smer še obiskal.

Lepa vremenska napoved je kar silila h kakšni lepi turi v hribe.
Gusti, Aleš in jaz se namenimo v Tursko goro – Bela piramida s Tchadovo. Opis v vodniku je kratek, smer pa kar dolga in na nekaterih mestih kar strma. Naklon 30 stopinj v vodniku je v resnici za kakšno stopinjo večji. Proti vrhu tudi nekaj drytoolinga, zanimiva prečka s precej zraka pod nogami in že smo na vrhu. Če bi to vedel prej bi vrv in opremo gotovo nesel s sabo, tako pa nas je počakala v avtomobilu. Smer je lepa in vredna obiska, ob priliki jo gotovo še ponovimo.
Sestop po žlebu ni nič kaj prijeten, dobro je le to, da gre vseskozi navzdol. Prijeten počitek v koči ob toplem čaju je kar dobrodošel. Še zadnji spust do Rinke, na kavo v Luče in lep dan se bliža večeru.
Kam gremo pa v nedeljo?

Sobotno jutro sicer ni ravno obetavno, a se vseeno odpeljemo proti Gorenjski. Dež gre vse bolj, v dolini Voj pa rahlo sneži.
Dober led nam že v prvem raztežaju omogoča prijetno plezanje. Rahlo sneženje se z višino spremeni v dež, po slapu veselo teče voda. Premočene rokavice odvečno vodo odvajajo za rokave. Ker ni pravega mraza je to sicer malo zoprno, a vsaj zebe nas ne.
Na vrhu, ob pogledu na meglo v dolini sklenemo, da bomo še prišli.

Kot vsako leto tudi tokrat ne moremo pričakati ledu.
Ogled slapov nas prepriča za vzpon na Raduho. Snega je bolj malo, zato hoja ni naporna, z vsakim metrom pa je tudi temperatura višja. Postanek pri koči je prav prijeten, saj je temperatura + 9 stopinj. Z vrha je razgled proti severu čudovit, drugje pa se že pojavljajo prvi oblaki.
Za zaključek lepega izleta pa se dogovorimo za naslednji dan – gremo v Sinji slap.

Z Gustijem se dogovoriva za Detektivsko grapo v Lanežu, pridruži se nama še Gregr in že smo v jasnem jutru pri Bukovniku. Lepe jesenske barve gozdov, zasneženi vrhovi in prvi sončni žarki – kaj bi hotel še več.
Na poti smo malo okusili zimske radosti – prediranje snega, poledenele skale, plezanje po suhi skali v gojzarjih in vzpenjanje po lepo zasneženi grapi. Občutki podobni zimskim, čeprav je snega še malo, ledu za vzorec in tudi pravega mraza še ni.
Na vrhu Laneža nas pričaka sonce. V lepem sončnem vremenu se sprehodimo še do Raduhe in se skozi Durce spustimo do izhodišča.