Marko Zupan

Vstajanje skoraj sredi noči, Vrata se pripeljemo še v temi, nahrbtnike na ramo in proti Steni. Po dobri uri smo pri vstopu v Nemško smer. Plezanje je zanimivo, razgled na dolino Vrat in okolišče vrhove lep. Na Nemškem turncu pospravimo vrvi in se po lažjem skalovju vpenjamo proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Ker ne poznamo točnega poteka nadaljevanja počakamo navezo, ki je za nami in tako pridemo pod zadnjo strmo stopnjo. Na vrhu pa olajšanje ko sezujemo plezalnike,  nekaj pojemo in se seveda slikamo.
Sestop čez Prag je dolg, a nam ga popestri kozorog, ki se pusti fotografirati na par metrov.
V dolini pa umivanje v mrzli Bistrici, turo zaključimo na pivu v Mojstrani.
V lepem vremenu in plezanju smo uživali Franc Gričar, Gregr, Gusti in Marko.

Štart v Kamniški Bistrici, čez Šraj peske do pod stene Vršičev. Precej mrzlo, pa še severna stena. Plezali smo Smer brez imena, saj v Pripravniški nismo bili prepričani, da smo v pravi smeri. Na vrhu sonce in toplo.
Spustili smo se po sestopni smeri – grapi ter pod steno Vežice, nato pa levo čez Najnar štant v dolino. Kar dolga a lepa tura.

Odločimo se za kondicijski pohod – čez Šraj peske, pod steno Vršičev in na Dedca ter čez Presedlaj v dolino.
Zjutraj se v prijetni senci vzpenjamo proti Vežici. Pod Vršiči srečamo prve naveze, ki se pripravljajo na plezanje. Danes je v stenah nad Petkovimi njivami res veliko navez. Kar škoda, da smo se odločili samo za pohod.
Dan je bil sončen in vroč, po daljšem času spet lep hribovski izlet.

Malo po šesti uri startamo pri Domu planincev, pred osmo smo na Okrešlju. Sonce je že obsijalo hribe, v Mrzli gori se prožijo plazovi. Gregr, Gusti in jaz pa gremo v Belo piramido. Takoj na vstopu se sneg predira, nato se razmere izboljšajo. Večino smeri je potrebno gaziti nov napihan sneg. Na vrhu nadaljujemo po Tchadovi smeri. Pod vršno steno je veliko napihanega snega, občutek je slab, saj zgleda, da se bo celo pobočje odpeljalo v dolino. Zgrešimo pravo izstopno polico in se odločimo za sestop po poti, kjer smo prišli. Ko smo vsi zopet na vstopu si oddahnemo.

V petek zvečer se slišiva, v soboto zjutraj sva že na Jezerskem. Kar dolg dostop preko od plazov razritega terena. Končno sva pod smerjo. Razmere so od trdega zbitega snega do moke v izstopni prečki. Tudi na sestopu ni drugače. Od koče na Ledinah se do vstopa v Žrelo delajo cokle, niže pa je sneg bolj suh.
Dan je bil lep in dobro sva ga izkoristila.

V prepričanju, da se je sneg že usedel se Gregr, Gusti in jaz odpravimo na Okrešelj. Že med potjo mi je zgornja plast snega sumljivo mehka. Na vstopu v Belo piramido se že pošteno ugreza. Naredimo prerez snega in lepo vidimo na trdi skorji cca. 35 – 40 cm suhega snega, pod skorjo pa spet mehek nesprijet sneg.
Dan se je tako namesto plezanja spremenil v prijeten sprehod po Okrešlju. Ko se otopli pa plazovi veselo letijo zlasti iz Rink in Mrzle gore. Nedelja je bila sončna in ob pijači pred kočo nam ni prav nič manjkalo.

Vožnja proti Logarski dolinije kot že mnogokrat hitro minila. Slapovi niso najboljše narejeni, marsikje teče, zato se zapeljemo do Bukovnika.
Od koče na Grohotu prečimo pod Lanež in se po Detektivski grapi povzpnemo na vrh. razmere so dobre, tako da je vzpon v lahki grapi prijeten.
V grapi smo uživali Gregr, Matjaž Kilar, sin Tomaž – njegov prvi zimski vzpon.

Po daljšem času spet na Zelenici, tokrat v napol zimskih razmerah.
Cilj sta Palec in Zelenjak. Že takoj pri koči na Zelenici se z Gustijem usmeriva proti grebenu. Zagnanost naju mine že na prvih skalah, ki so mokre in poledenele. Zato nadaljujeva in greva skozi Suho rušje. Dan je oblačen, od časa do časa posije kakšen sončni žarek. Predno sva na Palcu naju že pošteno zebe v roke, rokavice pa v nahrbtniku. Po sestopu z vrha, se odločiva, da greva do sedla pod Zelenjakom samo pogledat. Ko sva na sedlu pa posije sonce, oblaki se razkadijo in vrh gledava na jasnem nebu. Seveda se je enako hitro kot se je nebo odprlo tudi zaprlo.
Kljub ne najboljšemu vremenu sva vseeno zadovoljna.

Dvodnevne padavine niso obetale , a je bila nedelja kljub temu lepa, sončna.
Z Gregrjem sva namenjena v Repov kot, da si ogledava južno steno Planjave. Nameravava poiskati prehod iz Repovega kota na Planjavske zelenice kjer poteka tudi sestop za smeri v južni steni Planjave. Prehod je, čeprav sprva ni tako izgledalo dokaj enostaven. Ker je bil vrh Planjave blizu, sva se povzpela še nanj. Spustila sva se do Kamniškega sedla in nadaljevala po melišču do Pastircev. Gregr je predlagal, da bi šla čez Macesnovec. Pot je na nekaterih mestih zelo strma, zato sva bila hitro na poti, ki pelje skozi Repov kot.
Lepa in zanimiva tura.

Spet smo namenjeni v Ute. Prejšnjo nedeljo smo si med plezanjem ogledovali steno levo od sestopa. Aleš in Gregr sta si zamislila potek smeri. Kratek dostop in že smo na vstopu. Malo previsen začetek, kompaktne plošče v strmejših delih smeri in po cca. 3 urah smo na vrhu. Lepa smer, dobra družba, pa še vreme je zdržalo. Ime smeri – Zlomljeni klin. Alešu se je klin med izbijanjem zlomil in sedaj visi privezan na vstopu – vsaj ne bo dileme, kje je vstop.
Čeprav smo bili v steni že drugi vikend zapored nismo srečali nikogar, prava okolica za uživanje miru.