Jutro na Jezerskem pri -2 stopinjah sicer ni najbolj podobno zimi. Snega zelo malo, v smeri pa dobre razmere. Klini v izstopni prečki so par metrov nad glavo, a trd sneg te brez večjih težav pripelje na greben. Še spust proti Ledinam in skozi žrelo in že smo pri avtu.
V smeri smo uživali Joul in John, Dejan in jaz ter Franc Gričar. Na Ledinah pa smo se srečali še z Gregrjem – poškodba roke dopušča le pohodništvo.
Po precej poledeneli cesti smo se pripeljali do konca logarske doline. Kratek vzpon in že smo na Okrešlju. Cilj Jezersko sedlo.
Razmere so bile dobre, vreme lepo zato se Ledinski vrh ponuja kar sam in mi si seveda ne damo dvakrat reči.
Razgled je bil zelo dober, najlepša pa je bila Kočna dobro zasnežena in s soncem obsijana je bila res prva med vsemi.
Sestop je bil hiter, po slabih dveh urah smo že v dolini.
Zdaj pa naj že zapade sneg ali pritisne mraz, najbolje pa da kar oboje hkrati.
Zima je samo po koledarju, prave pa še ni. Kljub temu smo na Raduhi vsaj malo tacali po snegu, občutili mrzel veter in se naužili svežega zraka. Gregr, Franc, Arno in jaz smo nedeljsko dopoldne lepo izkoristili.
V nedeljo smo v meglenem vremenu imeli spoznavno turo alpinistične šole. Po Hojnikovi poti, ki jo je nekdo grdo popackal z rdečimi puščicami smo se povzpeli na Lanež in nadaljevali na vrh Raduhe. Lahka tura je bila priložnost, da se spoznamo in se družimo v lepem gorskem okolju.
V Prisanku sva imela še neporavnane račune – pri prvem vzponu sva tam pustila kar 2 frenda in zato sva šla ponje.
Lep jesenski dan v toplem vremenu sva vstopila v to simpatično smer. V smeri sva bila sama le nekaj planincev sva videla na planinski poti. Tišine ni motil niti zvok prometa iz vršiške ceste. Družbo so nama delale lačne kavke – kdaj pa niso lačne.
Ne iščite frendov, so že varno spravljeni doma v omari do naslednje ture.
Še en dobro izkoriščen dan pred napovedanim poslabšanjem vremena.
Lansko leto sem pričel razmišljati o teku iz Celja v Logarsko dolino. Dolžina 75 kilometrov mi je bila izziv, saj do sedaj nisem pretekel več kot maratona v enem dnevu.
Pričetek ob 6 uri v Celju. Blago vzpenjajoča trasa, prijetno sveže vreme nas mimo Vrbenskega jezera, skozi Šempeter pripelje do Preserskega jezera. Trasa se nadaljuje do Letuša, po stranskih cestah do Mozirja ter naprej do Ljubnega.
Do tu je bil tek prijeten, naprej pa je poleg kilometrov svoje dodala še vročina, ki je bila čedalje večja. Edini prijeten odsek je bil skozi sotesko mimo slapov Kaskade in Avtoceste, kjer je v popolni senci ob prijetnem vetru morala kar zrasla. Do cilja pri gostišču Razpotje je potem sonce neusmiljeno pripekalo in pobiralo moči. Tek je šel samo še na trmo.
Pogleda na Ojstrico od vstopa v Logarsko dolino nisem bil še nikoli tako vesel. Še slabe 4 kilometre in končno cilj.
Veselje ob premagani poti kar malo zmanjša utrujenost.
Včeraj sem si rekel to je bilo zadnjič, danes, ko tole pišem pa nisem več tako prepričan.
P.S. Morda bi moral to napisati na začetku: Sigurno ne bi uspel, če ne bi imel tako dobre spremljevalne ekipe, ki je več kot odlično skrbela za mojo žejo, lakoto in moralo.
Zato najlepša hvala ženi, sinovoma Tomažu in Simonu, Apoloniji in seveda Rafkotu.
Lepo nedeljo sva z Gregrjem izkoristila za ogled smeri v Škrlatici.
Zjutraj štartava na tretjem ovinku vršiške ceste pri 7 stopinjah. Mimo Koče v Krnici nadaljujeva po poti za Špik. Kmalu se odcepi pot proti bivaku, strmina se povečuje, a kljub temu ni nobene prave vročine. Pod bivakom srečava dva dolenca. Ogledava si steno, vstope v smeri in se počasi odpraviva proti dolini.
Ja za smeri v tej steni bo treba kar zgodaj na pot, saj se že dostop vleče pa še precej naporen je.
Sicer pa je v tem koncu mir, saj je obiskovalcev bolj malo, večinoma vidiš domorodce – gamse.
V teh pasjih dneh, ko ne veš več kam bi se skril pred vročino sva šla z Gregrjem plezat v srednjo Raduho. Na Grohotu sva kar hitro v vodniku izbrala Stanetovo zajedo. Slaba ura dostopa po zavarovani poti in že sva pod vstopom. Smer je lepa, orientacija enostavna. Temperatura v severni steni pa prijetna, a sva bila kar prehitro na vrhu in na soncu, ki tudi na tej višini pošteno pripeka. Sestop po novi poti čez Durce in do Bukovnika je minil hitro in že sva bila v dolini v vročem vsakdanu.
Se bo treba it čimprej spet ohladit v kakšno prijetno severno steno.
Vroče na dostopu, še bolj vroče na sestopu vmes pa super plezarija v Frančkovi smeri. V smeri sva bila sama, skala je tam kjer je potrebno dobra, več pa ne potrebuješ za prijetno doživet dan. Lepa okolica Korošice mi je že dolgo všeč, tudi tokrat me je prevzela in poskrbela, da odmislim dolinske skrbi.
Tako, baterije so napolnjene in gremo naprej do naslednjega vzpona nekje v naših lepih hribih – upam, da bo to čimprej.
Poletje je tu, je čas za kakšno plezarijo. Gregr je predlagal smer Zajec v Prisanku – zakaj pa ne, saj smo v Julijcih redko, ko pa so Kamniške pred nosom. Jutro je bilo oblačno, celo nekaj kapelj dežja med potjo, dan pa kot naročen. Megle in oblakov ravno toliko, da ni bilo prevroče. Smer ima na težjih mestih kompaktno skalo, za prvo smer v sezoni kar prava.
Tomaž Zupan Simon Zupan
